Od malih anonimnih do velikih TV zvezd

V soboto sem gledal Vizito in prispevek o uspehih naših zdravnikov v zadnjem času. Lahko bi rekli, da je šlo za zavidanja vredne dosežke v kirurgiji.

V UKC Ljubljana se je v zadnjem času kar precej dogajalo. Uspešno so presadili ledvice in jetra istočasno, za kar jim osebno čestitam.

Vir: www.dobranovica.si

Skoraj vsak dan se izvede kakšna transplantacija in skregam se z vsakim, ki mi reče, da se ne rešujejo življenja. Običajni laik si niti približno ne zna predstavljati kaj vse se dogaja od začetka, ko je pacient postavljen na državni seznam za presaditev, do same realizacije, ko res dobi nov organ.

Ljudje vidijo samo tisto kar je na koncu. Vidijo nasmejanega pacienta in zdravnike, ki so ga operirali.

Vir: www.kclj.si

Ali se je kdo kdaj vprašal, kaj pa vsi ostali, ki so pripomogli k temu uspešnemu končnemu cilju? Kje so pa vse tiste ure, ki so jih medicinske sestre in zdravstveni tehniki prebili ob tem pacientu? Koliko korakov je moral vsakič nekdo narediti iz kurirske službe, ko je bilo potrebno odnesti pacientovo kri v laboratorij? Vsak od teh različnih kadrov in profilov je pripomogel k končnemu uspehu. Zdravnik sam ne bo naredil nič, on bo NAROČIL: “Vzemite kri, naročite to preiskavo, naredite to in ti in to …”

Zdravstveni kader, ki niso zdravniki, so že nekako navajeni, da se jih kaj preveč ne omenja. Dejansko so pa oni tista sila, vprežen konj, ki vleče vse naprej. Lahko rečem, da govorim iz prve roke, ker sem sam delal s hudo bolnimi in prizadetimi pacienti kot zdravstveni tehnik v intenzivni terapiji (ne intenzivni negi!).

Nikoli nam ni bilo težko karkoli narediti za pacienta. Če že prideš na takšno delovno mesto, verjetno premoreš nekaj sočutja do sočloveka. V takih hudih primerih se to še toliko bolj pokaže. Nikoli ne bom pozabil bolnika, ki je bil intubiran, respirator ga je napihoval, držal pri življenju in kup različnih zdravil, ki smo mu jih dajali za podporo.

Ponavadi so intubirani pacienti tudi umetno uspavani, ker je fiksiran tubus zelo moteč za budnega človeka. Ta pa je bil ravno vmes, ko so uspavala popustila in se je delno zbudil. Takrat sem mu povedal nekaj spodbudnih besed, se mu nasmehnil in mu dal novo dozo uspavala.

Kasneje, čez čas, ko si je lepo opomogel in smo ga lahko preselili od nas na navaden oddelek, mi je rekel, da mu je to takrat veliko pomenilo. Takrat se mi je zahvalil s solzo v očeh, ker drugače ni mogel. Tega ne bom pozabil do konca življenja.

Takšni primeri se dogajajo vsakodnevno, zato moji kolegi po oddelkih UKC, po intenzivnih terapijah in drugje, še vedno vztrajajo pri svojem delu. Pustimo zdaj tiste, ki niso vredni plave uniforme in so nam v sramoto. Na srečo je nas dosti več kot njih. Govorim o tistih, ki so s srcem pri bolnikih vsakodnevno, govorim o strežnicah, govorim o kurirjih, govorim o transportni službi …

Govorim o vseh nas, ki smo tukaj v tej veliki hiši UKC-ja … da boste vedeli, da smo tudi mi tukaj in smo ravno tako lahko ponosni, ker prikazani uspehi, so tukaj tudi po naši zaslugi.