Končno se je pokazala prava zima. Zapadel je sneg, pritisnil je mraz. Odprla so se smučišča in žičničarji so vsi veseli, ker se je vse to zgodilo ravno med prazniki.
Ko nekdo reče smučanje, običajno pomislimo na veselje na snegu, na vijuganje po urejenih progah, na počitek ob brunarici z vročim čajem v roki in včasih s kakšnim krepčilnim dodatkom, ki požene kri po žilah.
Jaz, najbrž zaradi poklicne deformacije, pomislim ob tem tudi na to, koliko ljudem se bo zaradi enega trenutka, ko bo vmes posegla kruta mačeha usoda, življenje nepovratno spremenilo iz užitkov na snegu v vsakodnevno trpljenje.
Pa niti ne toliko tistega, ki se poškoduje, ampak bolj vseh okrog njega. Vsekakor telo trpi, da me slučajno kdo ne bi narobe razumel. Prav tako nisem nekdo, ki zganja paniko in z veseljem odpeljem svoja dva otroka smučat, če je le možno. Bolje, da ne skušam pojasniti svojega miselnega toka, ker kar se včasih dogaja v moji glavi, je podobno Johnny Deppu in Beniciu del Toru v Fear and Loathing in Las Vegas.
Boste rekli, če pa tako razmišljaš, boš stalno doma v strahu pred vsem, zvečer ti bo pa slika s stene padla na glavo in bo sranje. Ja, recimo temu argument, ki ga vsekakor sprejmem … pa vseeno.
Ko je zapadel prvi sneg sem se spomnil na lansko leto tragično poškodovanega Michaela Schumacherja. Človek na višku življenjske moči, ki je dostikrat, po domače povedano, pičil na polno. Lahko bi rekel, da nekoč, pri hitrostih, ki jih uporabniki običajnih vozil, ne bomo nikolu spoznali.
Ni ga nesla nesreča kot Ayrtona Senno, kar bi mogoče pričakoval za človeka, ki se je ukvarjal z nevarnim športom. Ne, njegovo življenje v prosti tek ni vrgla moč bencinskih hlapov. Njegovo življenje je vrgla iz vožnje nesrečna poškodba.
Vsi so takrat samo poslušali novice kaj se dogaja z njegovo glavo. Res je, primarno je bilo potrebno čimprej sanirati in omejiti škodo, ampak jaz sem takrat pomislil na ljudi za katere sem nekoč skrbel in so bili v naši oskrbi dlje časa.
Predse sem dobil sliko mnogih reintubacij ljudi, utrujenega tkiva, ki se sčasoma lahko vda stalnemu pritisku npr. napihnjenega balončka na koncu tubusa (fiksacija pod glasilkama, da se NE premika – pravilno predihavanje obeh pljučnih kril!!! – zapišejo se cm s tubusa po intubaciji, prva kontrola (stetoskop) in po RTG slikanju za potrditev!) in drugih pripomočkov, ki se uporabljajo v intenzivni medicini (intenzivni TERAPIJI), za ohranjanje življenja.
Velikokrat ne izgleda lepo, ampak je nujno. To sliko sem dobil predse. Vedel sem, da tudi ko/če sanirajo primarno poškodbo, se bo ob tem dogajalo še veliko, veliko več …
(nadaljevanje sledi …)
Prosim,
in to v imenu vseh mojih kolegic in kolegov, še posebej vseh tistih, ki so v tem še vedno s srcem, ne glede na to kako težko je, ker verjemi, da težko je tudi nam. Ne predstavljam si nikogar od kolegov, ki se jih ne dotakne, ko vidiš svojca, ko je lahko tam samo za par minut, prej najbrž prej vedno skupaj, potem pa postaneš ti nekdo, ki je več z njim in skrbi zanj po svojih najboljših močeh. Čeprav mogoče potisnemo to nekam, postane in ostane del nas in nas dela bolje. Vsaj tako sem jaz sprejel vse kar se mi je dogajalo in zgodilo v IT-ju.
Uh, bojim se 2. dela… po drugi strani pa komaj čakam, da preberem, kaj boš napisal. Kako to doživljate vi, ki ste na drugi strani… vem, kako pomembna je vaša vloga, za pacienta in za svojce… kar je meni kot svojcu največ pomenilo, je bil občutek varnosti.. zavedanje, da lahko za trenutek spustiš vajeti in bo vse ok, ker je v dobrih rokah. No, ok, kolikor je pač lahko.. eni od vas to znate, hvala za to.
Super blog je, zanimiv in dobro napisan. Ne vem, kaj si čakal tako dolgo 😉