Torej, kaj je vse tisto kar smo počeli, kaj smo videli in razmišljali tisti, ki smo nekoč delali v intenzivnih terapijah in seveda kolegi, ki se še vedno trudijo iz dneva v dan pomagati po svojih najboljših močeh in pridobljenem znanju v delovnem okolju, ki je res stresno, istočasno pa polno nečesa kar nabija adrenalin do stropa, ko si tam … ko greš iz službe … ko premlevaš o tem sam s seboj … s svojimi demoni na eni strani in prijetno toplino na drugi?
Ker sem napeljal temo v 1. delu na dolgotrajno bivanje v Enoti za intenzivno terapijo, bom v tem kontekstu tudi nadaljeval.
Omenil sem že, da se ponavadi ne omenja vseh spremljevalnih dejavnosti, ki potekajo ob ohranjanju življenja oziroma funkcij, ki so potrebne za delovanje našega organizma.
Ponavadi je v ospredju tista primarna stvar, tisto zaradi česar je nekdo “pristal” pri nas. Lahko se zgodi, da tista stvar postane sekundarnega pomena, vendar o tem kasneje.
Dejstvo je, da je naše telo ustvarjeno za gibanje. Pika. Več pik … Vsaka prisilna mobilizacija slabi naše telo. To je dejstvo. Ko pa vseeno pride do tega, je potrebno poskrbeti za vse spremembe, ki se ob tem zgodijo pa naj gre za vzdrževanje homeostaze (občutljivega ravnovesja v našem telesu), potrebno fizioterapijo, nadomeščanje tekočin, medikamentozno podporo ali karkoli podobnega.
Če dodamo k tej enačbi še manjši ali večji kirurški poseg, ki sam po sebi predstavlja stres za telo, lahko rečemo, da smo padli direktno na pravo bojno polje.
Na eni strani mi, z vsem kar nam sodobna intenzivna medicina ponuja, na drugi strani človeško telo s svojimi, včasih nerazumljivimi, skozi evolucijo pridobljenimi refleksi in mehanizmi, ki mogoče danes več niso tako koristni in nam povzročajo več škode kot koristi.
Kje so pa še vse male nevidne grdobice iz okolja, ki samo čakajo, da nam pade odpornost in lahko pričnejo svoj razmnoževalni ples.
Vsekakor se tukaj ne omejujem strogo samo na kirurgijo, ker poznamo veliko internističnih stanj, ki prav tako človeka imobilizirajo na posteljo in je potrebna dodatna podpora, tako dihalna kot medikamentozna.
Kirurgija mi je pač bolj “domače” področje, zato je tudi večkrat omenjena. Nikakor pa to ne pomeni, da manj cenim internistično intenzivno medicino.
Verjetno vsi poznate scene z obal Normandije, ki smo jih videli v filmu Reševanje vojaka Ryana. Ko si v intenzivni terapiji je dostikrat, ne bom rekel. tako kot je bilo tam. Tam so se borili za svoja življenja, mi smo se za življenja ljudi, ki so nam bili zaupani.
(se nadaljuje …)