Ko življenje pade v prosti tek – 4. del

Sedativi. Pomirjevala, po domače. Verjetno ni človeka, ki ni slišal za katerega od sedativov. Saj vsi poznamo: “Ti, Angelca, a bova danes zram kafetka Apaurinčka al’ bova enga Lexaurinčka? Veš, kako nama bo fajn!” Karikiram, seveda, ampak dejstvo je, da imajo ljudje doma toliko tovrstnih zdravil, da rešijo za kakšen dan vaško lekarno, če slučajno pogori.

SEDATIVI

Razne podrobnejše klasifikacije raje prepustim farmakologom. Poznamo razne delitve glede na učinke in kemično sestavo, ampak mislim, da niso preveč zanimivi za laično občestvo. Nekateri orgazmirajo ob razlaganju teh stvari … vendar tega niste slišali od mene.

Mi smo uporabljali sedative za vzpostavitev daljše ali kratkotrajne izgube zavesti ob neprijetnih posegih, takšen je bil npr. zamenjava v sapnik vstavljene cevi – tubusa (reintubacija). Učinek je bil skoraj takojšen, nekateri se jih spomnijo iz operacijske dvorane, ko znajo povedati, da so jim “nekaj vbrizgali in jih je zmanjkalo” pa niso vedeli za kakšno snov gre. Včasih pa je potrebna v intenzivni medicini tudi časovno dolgotrajnejša uporaba sedativov.

PERFUZOR

Pri pacientu, za katerega se smatra, da je koristno zanj, da je “umetno uspavan” dlje časa, se nastavijo ta zdravila preko sistema črpalke ali perfuzorja, ki potem konstantno dovajata ustrezno, izračunano količino za kvalitetno in zadostno sedacijo, v krvni obtok. S tem dosežemo konstantno raven sedacije, lahko bi rekli, že kar anestezije. To je na preprost način opisana t.i. umetna koma.

Umetna koma je koristna. V takem stanju je stres na telo zmanjšan, nižja je raven stresnih hormonov kot pa če je oseba pri zavesti, v zavestno trpečem stanju, s skakajočim krvnim tlakom in izbruhi vegetativnega oz. nehotenega živčevja.

UMETNA KOMA

Mogoče se bo slišalo sebično, ampak sem vesel, da smo lahko s temi zdravili lajšali ljudem bivanje v Enoti za intenzivno terapijo, ker so tudi nam omogočala kakovostnejšo skrb za pacienta. Pa ne zato, ker je bil tiho, nič ni jamral, nič se ni drl, nikoli te ni žalil (kar se dogaja redno po oddelkih in ambulantah), ampak enostavno je šlo za to, da si lahko naredil vse tiste, zanj neprijetne posege, ki so bili potrebni.

Nismo stroji. Vsak od nas ima kdaj slab dan, nismo stroji, tudi mi podlegamo različnim vplivom. Ob takšnih trenutkih sem dostikrat pomislil: “Ta človek ni kriv za tvoje težave. Kaj, če bi bil tukaj na njegovem mestu nekdo od tvojih?” Marsikaj se ti dogaja v glavi, enkrat to, drugič spet nekaj drugega, vendar fokusa ne smeš izgubiti kdo je pomemben in zakaj si tam.

Mišični relaksansi. Kot sem že omenil primer z opico in amazonsko džunglo, gre za kemične snovi, ki paralizirajo mišice, tudi dihalne. Prekinejo prenose živčnih signalov iz možgan in podaljšane hrbtenjače do telesnih mišic. Posledica je prenehanje dihanja in zadušitev.

Raziskovalci področij Amazonije in tamkajšnjih plemen so bili nemalo presenečeni nad načinom lova tamkajšnjih lovcev. Živali so bile visoko v drevesnih krošnjah in dovolj je bil zadetek kamorkoli v telo. Ko je pričel strup delovati, je žival padla z drevesa. Izgledalo je magično, domorodci so se jim pa nasmihali v stilu: “Kaj pa je to takega? Ne mislim plezati za njo tja gor!”

PRIDOBIVANJE ZNANJA OD STAROSELCEV

Koristi te mišične paralize najdemo pri posegih, kjer je zahtevana sproščena muskulatura (npr. trebušne operacije) ali pri pacientih, ki so umetno ventilirani. Želja zdravstvenega tima je vedno zagotavljanje zadostne in kakovostne ventilacije, kar pa ni vedno lahko, še posebej, če se pacient zavestno ali refleksno upira temu.

Ni magija, kemija je. Čeprav je izgledalo kot nekaj iz drugega sveta, so znanstveniki kasneje odkrili principe delovanja teh strupov. Najprej fiziologija in biokemija, nato sodobna farmakopeja. Narava nam je pokazala, da se imamo še veliko za naučiti od nje. Tudi meni je bilo videti učinek teh snovi nekaj neverjetnega. Kako se širi ta sprostitev mišičnega tonusa preko celotnega telesa. Ne zgodi se naenkrat povsod, ne, postopoma prihaja zraven, kot val, ki te oblije in prikliče viden učinek.

Operacija uspela, pacient skoraj umrl. Na začetku tega sklopa sem omenil primer, ko pade nekako primarna zadeva v drugi plan in imamo polne roke dela s povsem drugo zadevo in je oseba zaradi tega dlje časa v intenzivni oskrbi. Naj pojasnim, najbolje s primerom iz lastne prakse. Mlad moški, malenkost čez 30, na višku moči. Bil urgentno operiran zaradi močnejše želodčne krvavitve, ob indukciji v anestezijo aspiriral v pljuča želodčni sok s hrano, ker ni bil tešč oz. želodec prazen.

Na žalost nosijo urgentne operacije s seboj ta rizik, pri programskih poskrbimo, da so ljudje tešči. Operacija popolnoma uspela, odstranili so prizadeto tkivo, kavterizirali krvavitev, naredili prešitje in za kirurge je bila zadeva zaključena. A kaj, ko je revež dobil zaradi tiste aspiracije kemično pljučnico. Želodčni sok zna biti prekleto agresiven, že v želodcu je, kakšno razdejanje pa počne na mestih, kjer ga naj ne bi bilo, si lahko samo predstavljamo.

No, tako je ta revež bil pri nas skoraj 2 meseca, na vsej možni podpori, tako medikamentozni kot ventilaciji. Tista rana se je že zdavnaj zacelila. Aja, še to, zakaj mu je želodec zakrvavel? Jah, malo preveč se je basal z nesteroidnimi antirevmatiki zaradi težav s križem. Zato pazite kako in zakaj jemljete zdravila. Nas so učili pravila 5x P glede zdravil – pravo zdravilo, pravemu pacientu, ob pravem času, na pravi način in pravilno dozo. Samo v razmislek.

Zaključek. Veliko se dogaja v intenzivni terapiji, res je. Nisem želel nametati vsega šmorna v to temo. Majhne nevidne žival’ce, ki nam znajo zelo zagreniti delo in ogroziti pacienta, bodo dobile svojo temo. Zaslužijo si jo. Prav tako moje učenje žongliranja. S koncentracijami, molarnostmi, IV tekočinami. Materiala je dovolj. Do naslednjič!