Ja, res je, nekaj sem obljubil na to temo.
Kako so me učili žonglirat.
Ne tistega žongliranja, ki ga vsi poznamo … s teniškimi žogicami, pomarančami in limonami, keglji, gorečimi stoli …
Ah, ne … malce drugačnega “žongliranja”, tistega v intenzivni terapiji.
Kaj je sploh bilo zame žongliranje v intenzivni terapiji?
Šlo je za pridobivanje, obnavljanje in premetavanje znanja o:
– delovanju človeškega telesa (fiziologiji)
– telesnih strukturah (anatomiji)
– delovanju zdravil na naš zapleten organizem
– malih hudobnih živalcah (infektologiji)
– in še celem spektru drugih dejavnikov,
ki jih je bilo in jih je še vedno potrebno upoštevati v tako občutljivem okolju.
Naj se šolanje prične! Kot sem že enkrat omenil, zame je bil vstop v svet intenzivne terapije kot vstop v kakšno vesoljsko postajo. Povsod monitorji, črpalke, perfuzorji, respiratorji, ljudje polni cevk kot Keanu Reeves v Matrici.
Pomislil sem: “Miran, tale svet te bo prežvečil, pogoltnil, prebavil in na koncu ne bo za teboj ostalo več kot … prdec!”
To prvo misel je zamenjalo bolj racionalno razmišljanje, da bom naredil vse, da upravičim zaupanje … da postanem nekdo, ki ne bo samo v breme delovnemu kolektivu, ampak nekdo z dodano vrednostjo. Odločitev je padla, postati moram spužva. Ampak prava spužva, ki sprejema vse dobro in hkrati filtrira nepotrebno. Tako se je začelo.
Ljudje potrebujemo vodo. Res je, ha-dva-o (H2O), molekulo iz dveh atomov vodika in atoma kisika, veliko teh molekul. Stalno nas bombardirajo z vseh strani kako je velik procent nas ena sama voda. Ja, seveda, če bi jo sfiltrirali in pustili suho snov na eni strani in čisto destilirano vodo na drugi.
Vendar tale naša mašina, ki ji pravimo telo, ne deluje tako enostavno. Poznamo tekočino, ki je znotraj celic, zunaj celic v krvnem obtoku, potem imamo tudi likvorsko tekočino, ki ima prehrambeno in amortizacijsko vlogo za naše možgane in možgansko deblo. Kje pa je še žolč, ki razbija maščobne molekule … kje je želodčni sok … kje so vsi različni prebavni sokovi … tega je veliko.
Naše telo zna obdelati skoraj vsako snov, ki jo dobimo s hrano. Tukaj mislim predvsem beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Ne mislim se poglabljati v razgradnjo na proteine oz. aminokisline, maščobne kisline, takšne in drugačne sladkorje in njih naprej prebavo, nato absorbcijo in končno presnovo.
Kot vsak dober mehanski sklop imamo tudi mi mazalni sistem – obsklepne mešičke (burze), v njih nastaja tista tabolšejša mazalna tekočina za naše sklepe. Kot vidimo je v našem telesu en velik šmorn različnih snovi, vsem je skupno, da se dobro mešajo oziroma topijo v enostavni polarni tekočini. Vodi, po domače.
Ko ne veš, da si žejen in lačen. Da človek potrebuje tekočino in hranila za normalno funkcioniranje, je jasno vsakomur. Ko smo zdravi niti kaj preveč verjetno ne razmišljamo o tem. Ko smo žejni nekaj spijemo, ko smo lačni nekaj prigriznemo. Kaj pa ko je telo v stanju hude travme, globoke kome zaradi poškodbe možgan ali umetno inducirane kome, ko človek ne more reči, da je žejen ali lačen, njegovi skozi evolucijo pridobljeni nadzorni sistemi pa vriskajo in se derejo na ves glas?
IV (intravenozne) tekočine. Na srečo se je medicina razvila do stopnje, ko znamo približno izračunati potrebe našega organizma in jih tudi uspešno pokrivati pri pacientih, ki potrebujejo intenzivno obravnavo. Prva IV tekočina s katero sem se srečal je bila seveda fiziološka raztopina oz. 0,9% raztopina NaCl. To vsi poznamo, kuhinjska sol raztopljena v vodi.
Intravenoznih tekočin poznamo veliko in vsaka ima svoj namen … od koloidnih plazma ekspanderjev v nujni pomoči, preko navadnih kristalnih tekočin pa vse do različnih produktov krvi (polna kri, koncentrirani eritrociti, sveža zmrznjena plazma, albumini, faktorji strjevanja …).
Ne kompliciraj, zaokroži to! Ampak, ali ne bi bilo bolj enostavno zaokrožit kar na 1%, da ne kompliciramo? Ne! Niti pod razno ne! Zakaj, sem opisal že v eni od starejših objav na blogu. Naše telo ni star Golf v katerega si lahko nalil karkoli razen šmira pa smo se vozili naokrog, tudi če je malce dimil. Človeški organizem je občutljiv, ima sicer svoje pH pufrske sposobnosti, ima zmožnost regulacije različnih koncentracij tekočin, vendar zakaj bi to počeli človeku, ki je že tako dovolj prizadet?
To vse naj bi jaz obvladal? Meni se je kar mešalo. Toliko vsega in ena stvar bolj pomembna od druge. Tako kot je bilo delo intenzivno, je bilo intenzivno učenje. Postal sem “čarovnikov vajenec”. Vedel sem, da ne bom mogel narediti nekega sra***, ker je bilo oko sokolovo moje mentorice stalno na meni, ampak ni mi bilo vseeno.
Pa saj pri zdravi pameti, kje bi pa upal, to ni bila Urgenca in jaz nisem bil lepi George Clooney. Vedel sem, da bo to žongliranje naporno, tako mentalno kot fizično, ampak bil sem navdušen, mlad, poln energije, saj poznate Titanik in prizor: “I’m the king of the world!”
The king of the world…