Ko se znajdeš na drugi strani

Marsikdo bo mislil, da sem popolnoma neorganiziran. Mogoče delno res, ampak kot sem povedal v prvem blogu, ne bom pisal na komando, na vsak pondeljek, torek, sredo ali karkoli podobnega … pišem glede na navdih. Ko me prime, me prime. Ne pišem toliko za ostale, kot za svojo ventilacijo.

Pojdimo lepo po vrsti …

Španska stena. Čudno ime v katerega se nikoli nisem poglabljal.
V srednji šoli smo vedeli, da je to pregrada, ki jo postaviš med dvema pacientoma.

Kaj je zdaj to? Kaj pa ko se ti sam znajdeš onkraj španske stene? Pa ne toliko fizično kot mentalno. O, sranje, pristal sem na Onkološkem inštitutu pri 24 letih.

Kaj sem zgrešil tako hudega, da sem pristal tukaj? Pa saj tukaj je prostor za dosti starejše od mene.
Aha, Miran, uštel si se. Vedel si, da ljudje vseh starosti zbolevajo za tumorji in karcinomi, samo priznati nisi hotel, dokler nisi padel sam v to.

Sprijazni se. Res je, moral sem se sprijazniti z dejstvom, da nisem tisti nesmrten fant, ki bo rešil svet s tem, da bo s svojim znanjem skrbel za ljudi, ki potrebujejo intenzivno terapijo. Sploh ne, obratno je bilo … naenkrat sem jaz postal tisti, ki ga bodo našpikali z iglami, po domače povedano, odprli in skušali narediti kar se narediti da, da ne bi ta kup podivjanih celic v njem naredil še več škode.

Tumor, takšen ali drugačen. Ker tumor to je, takšen ali drugačen. Celice naj bi se množile pod kontrolo hormonov, faktorjev rasti … in umirale. Tumorske celice pa te kontrole nimajo, ne umirajo preveč rade. Najraje se množijo v nedogled, dokler ne prebijejo meje funkcionalnosti in postanejo osovražene zaradi svoje želje po življenju in s tem ubijajo funkcijo organov in tkiv.

Diagnoza. Dobro sem vedel, da glede na diagnozo kaj se to razrašča v meni proti moji volji, bo sledila tudi prognoza, takšna ali drugačna. Kako povedati staršem naj gredo po tvojo kartoteko k osebnemu zdravniku, katerega nisi obiskal desetletje, in jo z oznako NUJNO! pošljejo na Onkološki inštitut?
Ko še niti sam ne dojemaš vsega dogajanja okrog sebe, moraš pa poskrbeti za cel kup stvari. Naenkrat! Ker UZ sondaža je pokazala, da gre za infiltrativno (vraščajočo) zadevo, torej nekaj kar rado objema vse ostalo in ga s tem ubija.

Pa zakaj ravno jaz? To je verjetno vprašanje, ki se slej kot prej pojavi v vsakem od nas, ko se srečamo z neko težko prelomnico v življenju. Pa to prekletstvo, ko dobro poznaš stvari, ker si delal dnevno s pacienti, ki so bili operirani zaradi raznih tumorjev in karcinomov na črevesju. Bil sem abdominalec, kaj vam naj rečem. Da bi bila ironija toliko večja … tudi sam sem potreboval obdelavo abdominalnega kirurga.

Nikoli več ne boš isti. Ko sem se prebudil iz anestezije, sem vedel, da je nekaj drugače. Čeprav se ne premakneš, čutiš, da ni vse tako kot bi moralo biti. Operacija dolga, nekaj čez 6 ur, prognoza dobra, ni bil malignom … kolateralna škoda pa ogromna. Benigni tumorji ne metastazirajo, obdani so s kapsulo, ki jih loči od okoliškega tkiva. Vse super fino fajn … po šolsko.

Razdejanje. Tumor, ki sem ga lepo hranil in ujčkal v sebi, ni bil maligen. Je pa naredil veliko sranje. Lepo si je zavezal slinček, speljal vase vse večje žile, kot grof Drakula v najboljših časih, in rastel. Ni mu bila dovolj kri … ne, hotel je še meso … in si je postregel z njim … mišice trebušne stene … adijo … to mu ni bilo dovolj! Ah, kje pa, obglodat je moral še, za prst debele, živčne korenine ob hrbtenici, ker kakšna pa je dobra goveja juha brez kosti noter, ko mozeg kar vabi, da ga nekdo pocuza …

Fantom iz opere? Ne, fantomska nevropatska bolečina! Dobra stvar, s katero se lahko pohvalim, je, da imam zdaj svoj osebni kos Goretex-a. Ja, tistega za bunde in gojzarje. Jaz imam svojega tako rad, da mi je kar prirastel … ne k srcu … na rebra in medenico pa. Mi smo pa tako čudno narejeni, da kar ni res!

Pa kako nimaš tega?! Možgani se derejo: “Kje so tiste trebušne mišice, če vem, da bi morale biti tam?” Moje telo pa nazaj: “Ja, glej, ni jih!” Pogovor poteka preko divje žarečih bolečinskih dražljajev.

Ja, že leta razumem ljudi, ki pravijo kako jih bolijo udi, ki so že zdavnaj amputirani. Tako meni dnevno žarijo vse mišice, ki jih že desetletje ni več. Čudno smo narejeni, res je. Zato opiati. Zato nevroleptiki. Ni me ubil, je pa naredil sranje. Ampak gremo naprej. Že leta, letos junija je bila 20-ta obletnica. Življenje se zato ni ustavilo, spremenilo vsekakor, ustavljanja ne priznam.