Ko življenje ugasne – 1. del

Pisanje te objave ni bila lahka naloga, niti zame … za nekoga, ki je se je srečeval s smrtjo skoraj dnevno.

Pred dnevi je umrl dober prijatelj, povrh mojih let … zamisliš se, spomniš se vseh tistih trenutkov, ki sta jih delila …

Aleksander, se vidimo tam nekje, nekoč … keep the beer cold!

Glede na to, da moje objave opisujejo del mojega življenja, ko sem imel srečo spoznavati delo in biti del tima v Enoti intenzivne terapije, sem se vedno bolj zavedal, da bom moral nekoč spregovoriti tudi o tem in mislim, da je nastopil ta čas.

Ne bom nakladal o tem kako nam je vsem enkrat pač usojeno umreti. Zdaj bi lahko odprl razpravo o tem kako se staramo, ker se pač telomere na naših genih krajšajo, kako reparacijski mehanizmi več niso tako uspešni, kako svoje naredi slog s katerim se peljemo skozi čas …

NE, to bo samo zapis občutenj, doživljanj nekoga, ki se je srečal s tem mogoče večkrat kot ste se srečali ostali, ki berete ta zapis.

Smrt. Mnogi jo dojemajo kot nekaj končnega, spet drugi kot resetiranje števca, spet tretji na nek svoj način, ki ga niti mogoče ne dojameš. Srečal sem se z veliko interpretacijami.

Ja, res je, človek ponavadi ravno ne izbira kdaj se bo znašel v Enoti intenzivne terapije (EIT), mogoče pri zahtevnih programskih operacijah. Lahko rečem, da vem kako izgleda počasno usihanje telesnih funkcij, ki vodi v t.i. smrt zaradi starosti.

Kot srednješolec sem izboljševal svoje finančno stanje z delom na najtežjem oddelku doma upokojencev. Tam je bila pač najvišja urna postavka. Tako je pač bilo, niti približno nisem takrat toliko razmišljal o teh stvareh kot kasneje. Dozorimo pač. Mogoče je to samo moje osebno mnenje, vendar se mi zdi, da ljudje lažje sprejemajo to vrsto poti proti koncu.

Nekako drugače je ko pride do nenadne prekinitve običajnega načina življenja in človek pade v procese vzdrževanja življenjskih funkcij pa čeprav je bil trenutek pred tem na višku moči in življenjske energije. Takrat stvari postanejo hude in šok za svojce in bližnje je največji.

Na tem mestu bi se rad dotaknil tudi kronično bolnih, mladih ljudi, ki so prikrajšani za možnost s polno žlico zajemati to življenje. Hudo je, verjamem, ko bližnji vidijo počasno ali hitro usihanje življenjske moči v njihovih bližnjih. V tistih, ki bi jih morali preživeti po nekih nepisanih tuzemskih pravilih, ki jim pravimo krog življenja (Circle of Life). Vendar je na žalost zgodba ravno obratna. Pa ne rabijo biti to starši, tukaj so partnerji, s katerimi so dihali usklajeno preden je prišlo do pojava bolezni.

Res je in lahko povem iz prve roke, da mlajši kot je človek, težje je tudi tebi. Nihče od nas ni kamen. Pa s tem ne mislim, da so bili starejši kadarkoli deležni slabše oskrbe ali manjšega truda s strani tima. Oh, niti pod razno, tega si, mislim, nihče od nas ne bi oprostil, ampak sigurno ste že slišali za podobno izjavo kakšnega od strokovnih delavcev: “Najtežje ti je, ko je pred teboj otrok, ki potrebuje tvojo pomoč in strokovnost …”.

Že preden te vržejo oz. pristaneš na “bojnem polju”, ki mu rečemo delo v intenzivni terapiji, z najtežje prizadetimi,  ti stalno govorijo, da zadrži svojo distanco do ljudi. Ja, to imaš v glavi, seveda bom, ampak ko pričneš enkrat z delom tam … je pa druga pesem.

Hočeš, nočeš se na nek način povežeš s tem človekom, mogoče bodo to razumeli samo tisti, ki so iz stroke in so opravljali podobno delo. Kar želim povedati je, da ne moreš biti stroj, četudi bi želel. Če bi bilo to tako enostavno, ne bi bilo zgorevanja pri reševalcih, gasilcih, delavcih v urgentnih službah … tako enostavno je to …

Držati distanco, ja … za teoretike nikoli problem, za nas malo težje, ko dnevno srečuješ ljudi, ki prihajajo na obisk za tistih 10-15 minut kolikor je največ možno. Izveš stvari  o pacientu, slišiš kaj se pogovarjajo, ko jim podajaš razne halje, obuvala in zaščitna sredstva, da bodo lahko za nekaj trenutkov vstopili v ta sterilen svet.

Nekateri se hitro navadijo na vse monitoringe, monotonijo signala pulznega oksimetra ali EKG monitorja. Nekateri poskočijo ob vsakem neregularnem pisku, nekateri zajočejo … čisto vsi so pa hvaležni za tvoj nasmešek, ko prideš zraven, ponastaviš alarm in jim daš vedeti, da se ni nič strašnega zgodilo tisti trenutek.

Le kako bi si lahko takrat nadel trdo brezizrazno masko suhoparnega osebja, ki je pač tam. Nikoli nisem zmogel tega.

3 thoughts on “Ko življenje ugasne – 1. del

  1. Uhhh, kr spreletelo me je ob branju tega posta. Vrhunsko napisano. Vsaka cast tebi in tebi podobnim za opravljanje taksnega dela. Zelo dober opis. Hkrati pa pridejo iz tebe zalostni obcutki, ko se spomnis kako je biti v bolnici in gledat dedka, ki mu pocasi odpovedujejo organi… ali pa se spomniti na svojce, ki so lahko bili ob zadnjih vzdihljajih ob drugem dedku, ti pa ne, ker si na drugem koncu sveta in se ne zavedas kako resna je situacija… in ko oseba umre, si sam… sam, brez kogarkoli, ki ti pomeni veliko, da bi ga lahko objel in se zjokal…

    1. Hvala v imenu vseh kolegov, ki se še vedno trudijo in ostajajo trdni v sebi, ker žalostnih zgodb je res veliko in vsaka takšna kot jo sam opisuješ, tudi iz nas vzame del zase, jaz sem vedno rekel temu davek na to kar počnem … Hvala!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.