Ko življenje ugasne – 2. del

Nadaljujem, kjer sem končal.

Vsi vemo, da nekoč v tem krogu življenja pride do stanja, ko telo ne more več s svojimi kompenzacijskimi mehanizmi vzdrževati življenja. Niti kadar se trudimo po najboljših močeh z vsem kar imamo na voljo. Od medikamentov do sofisticiranih naprav, ki so nam na voljo, da se upiramo in borimo proti Naravi.

Neandertalec in njegov sodobnik, naš prednik, nista imela možnosti vgradnje srčnega spodbujevalnika, če se je našel nekdo v skupini, ki ga je pestila okvara prevodnega sistema srca.

Ne! Takrat je Narava krvavo pribila na steno svoje geslo o preživetju močnejšega, ga uveljavljala z velikim kijem in nato zajemala žrtve z največjo zajemalko.

Še vedno se zgodi, da nastopi tisti trenutek, ko mačeha Narava reče: “Dovolj! Še vedno sem jaz tukaj gospodar!”

S sodobno medicino smo odrezali zase velik del, nekoč njej pripadajoče pogače, vendar vsega nam še vedno ne uspe izpuliti. Nažalost, na veliko žalost mnogih …

Nekaj svojih občutenj in doživljanj glede konca življenja, kot ga pojmujemo vsakodnevno, sem že opisal. Lahko bi rekel, da je bil tisto vrh ledene gore. Saj veste, 1/12 zgoraj, ostalo spodaj, kajne?

Skoraj me je sram opisati svoje občutke, če primerjam sebe in ljudi, ki so izgubili svojega najdražjega. Le kako lahko opisujem nekaj kar sem sam doživljal, ko je umrl pacient za katerega smo skrbeli s skupnimi močmi, ko pa vem, da je bilo njegovim/njenim bližnjim veliko težje?

Nekako mislim, da vseeno lahko. Mislim, da si delno lahko celo vzamem to pravico povedati kako je bilo nam. Zdi se mi prav, da tudi tisti, ki niso v tem napetem in težkem poslu, vedo kako je bilo nam, ko so nas ravno tako lomili občutki nemoči, čeprav smo vedeli, da smo naredili vse kar smo vedeli in znali, vendar enostavno ni bilo dovolj …

Najbolj grozno mi je bilo, ko sem vedel, da so bili svojci v čakalnici in tako željno čakali na tistih 10 minut, da so videli osebo, ki jim je pomenila veliko. Jaz sem pa že vedel, da se je življenjska nit tega človeka prekinila in da je nihče ne bo spet spletel nazaj.

Oh, kako grozno mi je bilo ob tem, ko nisem smel povedati nič, ker prvi, ki je svojce soočil s kruto resnico, da se je življenjska zgodba človeka zaključila, je bil obvezno zdravnik. Pa niti ne zdravnik, ki je človeka poznal, kot recimo dopoldanski zdravnik, ki je vedel vse o pacientu … lahko je bil dežurni zdravnik, ki je bil pač razpisan takrat v dežurstvo, ponavadi popoldne, ponoči … povedal svoje in to je bilo to.

Sliši se mogoče nerealno ali kruto, ampak tako je bilo … pa ne mislim, da so zdravniki brezčutne pošasti, so pač realisti. Tudi mi smo bili … pa vseeno … ne pravijo zastonj, da tisti, ki so ob pacientih stalno, najbolj izgorevajo … ker smo bili in kolegi so še vedno tudi sami … predvsem ljudje.

Nikoli ne bom pozabil dneva oziroma bolj noči, ko sem s kolegicami prevzel ob 21h zvečer službo in 5 pacientov … ob 4.30h zjutraj smo sedeli zunaj na hodniku … izmozgani … premočeni tako, da ni skoraj v nas bilo niti kaplje potu več … z ugasnjenimi respiratorji, ki so izpeli svoje mehove  … aspiratorji in razdejanim reanimacijskim vozičkom … zvečer smo prevzeli 5 pacientov … zjutraj sta živela samo še 2 …

Ni mi bilo žal, da so mi roke še vedno utripale v ritmu masiranja srca, ni mi bilo žal nobenega zdravila, ki sem ga povlekel iz ampule in ga vbrizgal pacientu, ni mi bilo žal asistiranja pri vseh nujnih posegih in vsega kar sem počel s srčno željo pomagati sočloveku. Isto sem storil še večkrat kasneje in tudi danes bi isto naredil, če bi bil v podobni situaciji in še vedno delal v EIT.

Ni mi bilo žal, da sem polival po sebi čaj, ki sem ga nosil k ustom, ko je ves adrenalin popustil. Noge so bile kot iz gume. Občutek kot, da se je čezme zapeljal valjar … parkrat naprej … in parkrat nazaj. Veš tisto, ko si tako povožen, kot da ne bi spal nekaj dni … ko so tvoje nadledvične žleze tako izžete, da imaš občutek kot da ni v tebi ničesar več kar bi te gnalo naprej. Tisti grozen občutek obupa in nemoči.

Ko adrenalin spusti in se vse nekako umiri, še vedno v tebi ostaja tista neomajna odločenost, da boš poskrbel za primerno pieteto in oskrbo preminulega. Ker to si zasluži vsak normalen človek. Tako je bilo vedno.

Odstranil si vse kanile … tubus … pripomočke za krvavo merjenje tlaka … še zadnjič previl rane … odstranil drene … v miru in tišini … vsak je vedel kaj mora narediti … brez nepotrebnih besed … tako je enostavno moralo biti …

In nikoli ni bilo lahko, ko so se ti svojci zahvaljevali za pomoč in skrb, v tebi je pa tlelo in gorelo vprašanje: “Ali sem naredil vse kar bi lahko?”

Mislim, da sem in imam še danes po toliko letih povsem mirno vest.