“Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.”
Tam je šlo za dekle, meni (ki nisem več v tem poslu), kolegom, ki so še vedno dnevno v tem poslu, pa gre za nekaj drugega …
Govoril bom o delu in življenju v enotah intenzivne terapije, ker drugega nisem nikoli spoznal in poznal, tistih nekaj dni na običajnem oddelku ne štejem za neko poznavanje.
Da se razumemo, niti pod razno ne želim poveličevati ali izničevati dela kolegov in kolegic. Pač smo se znašli na različnih oddelkih in enotah, ki jih je v velikem špitalu res veliko.
Eni smo pristali v okolju, kjer prvič, ko pristaneš tam, izgleda vse kot vesoljska ladja. Respirator, črpalke, perfuzorji, hranilne črpalke, krvavo arterijsko merjenje krvnega tlaka, polno obešenih steklenic različnih zadev, ki pomagajo vzdrževati človeka v hudi stiski, pri življenju … vse za enega človeka?
Ja, vse te naštete stvari ob enem človeku, on pa povsem negiben, na pogled miren, sediran (v t.i. “umetni komi”, da ne trpi ob vsem kar počnemo, da ga ohranjamo pri življenju).
Se sliši oziroma bere paradoksalno, počnemo ti neprijetne stvari, zato, da te obdržimo, vlečemo stran od starke s koso …
Zato, na srečo, obstajajo medikamenti, ki te odrešijo zavestnega trpljenja, obenem dovolijo telesu, da se umiri, da se začne samo zdraviti. To ni zdravljenje, to je postavljanje v naravni položaj, v katerem bi bil/bila, če ne bi bilo te poškodbe/bolezni/stanja, ki podre homeostazo.
Tukaj smo, zate, čutimo s teboj in tvojo družino, čeprav bomo zelo redko ali nikoli priznali tega. Smo pač ljudje, nič več, nič manj.
Respirator, črpalka, perfuzor … ne vedo kdaj pride vikend, kdaj pride tisti čas, ko se običajno ljudje pogovarjajo kaj vse bodo počeli v tem prostem času.
Tebe je treba ohranjati med nami, to je dejstvo, zato dnevi zbledijo, ko pridem nazaj, nisi tam zato, da imam kaj početi. To so bili in še vedno so “vikendi” mojih kolegov.
Zanimivo, da sem se na tak miren dan spomnil na to, kako je bilo včasih. Če bi lahko, z največjim veseljem, bi spet naredil isto. Najboljša služba na svetu, zame sigurno.
Eno izmed svetovnih poklicev, ki je daleč premalo cenjeno. Hvala za lep zapis.
‘Tukaj smo, zate, čutimo s teboj…’
pove vse. Časa se ne da zavrtet nazaj. Ne njihovega, ne tvojega…
Delati s srcem in zavedanjem, da so trenutki dragoceni in vredni. Ter… da je življenje eno samo.