Prejšnji teden je nekdo na Twitter-ju načel temo o tem. Duša, srce, občutek za dobro, dolžnost … recite temu kakor hočete, mi ni dalo, da se ne bi vklopil v debato.
Zakaj tak naslov? Zato, ker se bo v njem našel vsak! Tako tisti, ki dobro poznajo TPO (temeljne postopke oživljanja), kot tisti, ki zase vedo, da nimajo znanja, potrebne samozavesti in odločnosti pomagati nekomu, ki pade v nenadno stisko.
Že nekaj časa razmišljam o tem, da bi vrgel na blog par besed o tej tematiki, ker vedno bolj tudi sam ugotavljam, da velika večina laikov dejansko ne ve kaj storiti, ko se znajdejo v takšni krizni situaciji, ko štejejo sekunde in postane popolni neznanec naenkrat odvisen od tega kaj bomo storili MI.
Kar bom povedal v tem postu, se nanaša predvsem na nenadni srčni arest, prenehanje delovanja srca in posledično razpad sistema oz. občutljivega ravnovesja našega telesa, ki mu pravimo homeostaza.
Prvi, ki jih fašejo po betici, so naši možgani! (Nikoli ne bom vedel kako mi je uspel ta ironični stavek). Največji delež škode, po prenehanju spontanega dihanja, prenosu kisika in hranil po telesu, leti nanje. Glede na njihovo težo v primerjavi z ostalim telesom, kurijo hranila in kisik kot največji požrešnež.
Ker so možgani, s svojimi visoko specializiranimi centri, prvi na udaru, ko se srce ustavi, ko izgubijo dostop do hranil in kisika, je tudi tam škoda največja! Izpadi pomembnih funkcij, na katere v vsakdanjem življenju niti pomislimo ne.
Če v urgentni medicini govorimo o zlati uri, od poškodbe do definitvne vseobsegajoče medicinske oskrbe, govorimo pri srčnem zastoju o zlatih sekundah.
O ostalih zadevah, kot so krvavitve, opekline, zlomi, razna šokovna stanja (Ja! Šok ni samo eden, jih je cela zbirka!), miriada stvari, katerih se dotakne PP (prva pomoč) … o tem lahko kdaj drugič.
Najlažje si predstavljamo občutljivo stanje telesa kot mehurček, v katerega se zapremo pred neprijetnimi zunanjimi vplivi. Na žalost lahko tudi ta poči.
Odpoved elektro-prevodnega sistema srca, nenadni akutni srčni infarkt zaradi zamašitve katere od arterij, ki hranijo srce, brez veze, da naštevam (veliko je tega), lahko privede do stanja, ko nekdo govori s teboj, trenutek za tem pade po tleh.
Naj vam ne bo vseeno, vadite, izobražujte se! Res je, da je telesno ZELO naporno, ampak nikoli ne veste kdaj se zadeva obrne!
Ne bi želeli, da se tam nekoč najde nekdo, ki bo s svojo odločnostjo, zagnanostjo, hrabrostjo (pridobljeno skozi vaje), priskočil vam na pomoč in se vas “dotaknil” na način, s katerim lahko največ narediš za sočloveka?!
Premislite!