Velikokrat pademo v razne debate in tako je bilo tudi tokrat. Nekega petka popoldne smo se na Twitter-ju znašli sredi pogovora o poznavanju osnovnih postopkov oživljanja (TPO) in o tem kako majhen del populacije dejansko obvlada te, relativno enostavne postopke, ki lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, kadar pride do krizne situacije.
“A res tako malo ljudi ve kako pristopiti do človeka, ki je v nenadni hudi stiski?”
Očitno res. Tisti, ki imate vozniški izpit, ste se srečali z osnovami PP (prve pomoči) in TPO (temeljnimi postopki oživljanja), ker je to bilo pač potrebno opraviti. Koliko vas je pomislilo takrat: “To je nekaj uporabnega, mogoče mi kdaj prav pride!”, koliko pa: “Dajmo, dajmo, pritisni že tisto štampiljko, da sem opravil/a in gremo domov!”
Bodite pošteni do sebe in si odgovorite po resnici na zgornje vprašanje.
Pogosto se omenja pomoč neznancu/neznanki na cesti, trgovskem centru, na javnih prostorih nasploh. Kaj pa vaši prijatelji, svojci, stari starši, vaši otroci?
Ritem sodobnega časa nas sili v stalno hitenje, od jutra do večera, ko utrujeni samo še pademo dol. Premalo časa za razmišljanje o stvareh o katerih pišem. Potem se pa zgodi kaj takega, kar nas prisili, da se zamislimo. Reševalna vozila, ki jih slišite in videvate vsakodnevno, ne hitijo samo na kraje prometnih nesreč, delovnih nezgod, nesreč pri podiranju dreves, utopitev … NE!
Veliko je urgentnih internističnih zadev, ko pride do težav z dihanjem, težav zaradi nepravilnega srčnega utripa (razne fibrilacije, aritmije) in podobno. Vsa takšna in podobna stanja, lahko gredo zelo hitro iz slabega na slabše in tudi na veliko slabše.
Kaj pa potem? Zmrznemo od šoka, ker se dogaja nekaj izven vsakdanjih tirnic? Se vdamo v usodo, ker ne znamo pomagati? Se tolčemo po glavi, ker smo imeli veliko priložnosti obnoviti znanje TPO (temeljnih postopkov oživljanja) pa smo to postavili nekam na konec prioritet? Pristopimo in skušamo pomagati po najboljših močeh z znanjem, ki ga imamo kot laik?
V katerem vprašanju se najdete?
Saj ne gre vedno za tako hudo stisko, da je potrebno oživljanje (reanimacija). Včasih je dovolj očistiti dihalno pot, odstraniti tujek in bo človek spontano zadihal.
Ali znate izvesti Heimlich-ov prijem, ko se nekdo zraven vas začne dušiti, ker mu je tujek zašel v sapnik? Nič težkega in kompliciranega, ga je pa potrebno narediti na prav način. Če ne znamo in ne moremo odstraniti tujka kako drugače, človek najbrž umre. Če nam uspe, smo rešili življenje.
Prav tako ni nobena umetnost namestiti nezavestno osebo v pravilen položaj, da jezik, ki je izgubil svoj tonus, ne zapre dihalne poti.
Zapomnite si, da majhne stvari, ki jih naredite, lahko prinesejo veliko korist!
“Zate je enostavno, ti delaš/si delal v intenzivi, maš izkušnje s tem!”
Ja, res je, delal sem v Enoti intenzivne terapije in sodeloval pri dosti reanimacijah.
Vam povem eno stvar? Reanimacija v kontroliranem okolju, kjer imaš na dosegu roke različne pripomočke, ki ti vsaj malo olajšajo delo, je nekaj povsem drugega kot oživljanje človeka na javnem mestu, v družbi, v službi, doma …
V EIT (Enota intenzivne terapije) dela usklajen tim, vsak ve kaj mora narediti ali pripraviti. Ponavadi sem bil tisti, ki je izvajal zunanjo masažo srca, ker sem bil pač edini moški tam.
Druga sestra je pripravila in iz ampul navlekla različna zdravila, ki se dajejo pri srčnem zastoju, vse od adrenalina (epinephrine) naprej. Kaj in koliko katerega zdravila se da pacientu, odredi specialist anesteziolog, ki je stalno prisoten v EIT.
Kadar smo nekje zunaj, nimamo vseh teh pripomočkov, uporabimo lahko samo tisto osnovno znanje, ki ga lahko obvlada vsak! Pravilna masaža srca in pravilno predihavanje, ob prehodni dihalni poti.
“Kako naj jaz izvajam zunanjo masažo srca in predihavanje na moškem, če imam samo 50 kil in nobene prave moči?”
Zadostno masažo srca lahko izvaja skoraj vsak! Pomemben je pravilen položaj in pravilni zadostni pritiski na prsnico, da stisnemo srce med prsnico in hrbtenico, ter poženemo kri po žilah.
Isto velja za predihavanje. Pravilno lahko to počne skoraj vsak. Ne bomo zdaj o raznih izjemah.
OPOMBA – po trenutno veljavnih smernicah laikom ni potrebno vpihovati zraka v pljuča. Dovolj je zunanja masaža srca. Od strokovno usposobljenih oseb z našega področja, je zaželjeno, da se izvaja ob zunanji masaži srca tudi vpihovanje zraka.
Sam osebno bi se sigurno odločil za predihavanje kadar bi šlo za svojca, prijatelja, znanca … Če bi imel še koga za pomoč pri oživljanju neznane osebe, bi uporabil obrazno masko, ki je namenjena in narejena prav za ta namen. Vedno je ena doma, druga v avtu med ostalimi zadevami v paketu PP.
Potrebno je imeti zaupanje vase, v svoje sposobnosti, dati vse od sebe, doseči nekaj kar nismo verjeli, da lahko dosežemo, dati od sebe zadnji atom moči tudi ko prsti bolijo, zapestji bolita, komolca se hočeta upogniti, ramena žarijo …
Jutri sledi nadaljevanje o švicanju pri reanimaciji, razlikah v pokanju reber pri mladih in starejših, krepitacijah (občutek škripanja pod prsti), ko izvajamo zunanjo masažo srca in še kaj več … vse opisano bo iz prve roke … moje.
Upam, da se beremo tudi jutri!