1. INZULIN – človekov najbolj znani skladiščnik

Če ste kdaj pojedli konkretno porcijo testenin, pico, krof, torto ali pa ste po treningu vase spravili ogromno ogljikovih hidratov …

Ste ga že občutili.

Mogoče ne tako, da bi rekli:

»Inzulin! Jasno ga čutim!«

Ampak je bil zelo zaposlen.

Kaj se zgodi?

Po obroku se v krvi poveča količina glukoze.

Telo pa ne more samo reči:

»Ah, pustimo. Saj bo.«

Previsoka koncentracija glukoze v krvi ni nekaj, kar bi bilo dobro dolgoročno ignorirati.

Trebušna slinavka zato iz svojih beta celic sprošča inzulin.

Inzulin po krvi potuje do različnih tkiv in tam pomaga uravnavati uporabo ter shranjevanje hranil. Posebej pomemben je pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi in njenem privzemu v določena tkiva.

slika 3 – regulacija krvnega sladkorja

Kdaj je bil odkrit?

Zgodba inzulina je ena najbolj znanih.

Frederick Banting je leta 1921 začel svoje delo v Torontu, kjer mu je John Macleod za pomoč dodelil študenta Charlesa Besta. Eksperimenti na psih so pokazali, da izvleček iz trebušne slinavke močno vpliva na krvni sladkor. Leta 1922 je sledila prva uspešna uporaba inzulinskega pripravka pri hudo bolnem 14-letnem Leonardu Thompsonu. Za odkritje inzulina sta leta 1923 Nobelovo nagrado prejela Banting in Macleod, pri čemer je zgodovina zaslug za odkritje precej bolj zapletena in vključuje tudi Besta ter Jamesa Collipa.

In zdaj si predstavljajte človeka s sladkorno boleznijo tipa 1 pred odkritjem inzulina.

Praktično brez učinkovitega zdravljenja.

Nato pa pride snov, ki omogoči, da se življenje, ki je prej praktično neizogibno drvelo proti smrti, nadaljuje.

To ni majhna stvar.

To je eden največjih medicinskih preobratov v zgodovini.

Kako ga občutite?

Najbolj vsakdanje?

Pojeste ogromno.

Glukoza začne prihajati iz prebavil.

Inzulin reče:

»Dovolj je. Zdaj pa to nekam pospravimo in uporabimo.«

Seveda je njegova fiziologija precej bolj zapletena od tega. Inzulin ne deluje kot ključ, ki bi fizično odklenil vrata in potisnil glukozo v vsako celico – to je zelo uporabna, a poenostavljena analogija. V resnici prek svojega receptorja sproži signalne poti, zaradi katerih se na primer v mišičnih in maščobnih celicah spremeni promet glukoznih transporterjev in presnova. Poštar je prišel. Receptor je odprl pošto. Zdaj pa se začne delo.

GLUKAGON – ko skladišče začne odpirati vrata

Inzulin ima zanimivega »sodelavca«.

Ali nasprotnika.

Odvisno, kako gledate.

Glukagon.

Če je inzulin v grobem človek, ki reče:

»Imamo dovolj. Shranjuj.«

je glukagon tisti, ki ob pomanjkanju reče:

»Dobro. Zdaj pa odprite skladišče.«

Glukagon nastaja v alfa celicah trebušne slinavke in predvsem spodbuja jetra, da povečajo razpoložljivost glukoze v krvi. Pri nizki koncentraciji glukoze je to del pomembnega sistema za vzdrževanje stabilnega notranjega okolja.

Kdaj je bil odkrit?

1923 – C. P. Kimball in John R. Murlin sta opisala snov v izvlečkih trebušne slinavke, ki je povzročila porast krvne glukoze, in jo poimenovala glukagon. Ime izhaja iz ideje »glucose agonist«.

Kako ga občutite?

Recimo, da niste jedli.

Dolgo.

Zelo dolgo.

Ne priporočam, ampak recimo.

Krvni sladkor začne padati.

Telo ne sedi križem rok.

Jetra imajo zaloge.

In glukagon je eden od signalov:

»Potrebujemo gorivo.«

To je lep primer, kako telo ves čas lovi ravnotežje.

Ne želi, da bi bila glukoza previsoka.

Ne želi pa niti, da bi bila prenizka.

Inzulin in glukagon.

Eden bolj pritisne na shranjevanje.

Drugi na sproščanje.

In med njima?

Homeostaza.

Tisti naš notranji »zen sistem«, o katerem sem že pisal.

Vsaj dokler ga mi s svojim življenjem ne začnemo pošteno dražiti.

RASTNI HORMON – pa saj vendar nisem več v puberteti!

Rastni hormon, oziroma somatotropin, je že po imenu deležen ene največjih krivic.

Večina ljudi ob njem pomisli:

»Aha. Otroci rastejo.«

Ja.

Ampak ne samo to.

Rastni hormon sodeluje pri rasti in ima pomembne presnovne učinke tudi pozneje v življenju.

Kdaj je bil odkrit?

Zgodnji ključni eksperimenti, ki so pokazali obstoj rastnega hormona, so povezani z Herbertom Evansom in Josephom Longom leta 1921. Kasneje so sledili izolacija in mnogo podrobnejše razumevanje njegovega delovanja.

Če ste bili kdaj otrok.

Kar predvidevam, da ste bili.

Ste ga občutili.

Ko so vam postale hlače prekratke.

Ko ste čez nekaj mesecev ugotovili, da ste višji.

Ko je telo med puberteto dobilo čisto nove dimenzije.

Tam ni bil en sam hormon.

Hormoni skoraj nikoli ne delujejo sami kot osamljeni kavboji.

Delujejo v mreži.

Rastni hormon, ščitnični hormoni, spolni hormoni, inzulinu podobni rastni faktorji …

Velik orkester.

In vsak igra nekaj svojega.

OKSITOCIN – hormon, ki ga ne smemo zreducirati na »hormon ljubezni«

Oksitocin ima verjetno najbolj romantično ime v popularni biologiji.

Hormon ljubezni.

Se lepo sliši.

Ampak biologija ima rada zaplete.

Oksitocin sodeluje pri krčenju maternice med porodom in pri izločanju mleka med dojenjem, ima pa tudi pomembne učinke v živčnem sistemu in pri socialnem vedenju. Torej ja – z njim se povezujeta navezanost in socialno vedenje. Ampak to ni čarobni hormon, ki bi ga vbrizgali človeku in bi ta nenadoma objemal poštarja.

Kdaj je bil odkrit?

Zgodba njegovega učinka sega v začetek 20. stoletja, pomemben mejnik pa je delo Henryja Dalea leta 1906, ki je pokazalo uterotonične učinke izvlečkov zadnjega režnja hipofize. Kasneje je bila njegova struktura razjasnjena, Vincent du Vigneaud pa je v 50. letih dosegel pomemben mejnik s sintezo oksitocina.

Tukaj je lepo videti nekaj, kar se bo pri hormonih še ponavljalo:

»Kdaj je bil hormon odkrit?« ni vedno en sam datum.

En človek opazi učinek.

Drugi izolira snov.

Tretji ugotovi strukturo.

Četrti jo sintetizira.

Peti ugotovi receptor.

In potem nekdo sto let kasneje napiše:

»Odkrili so ga leta …«

Ja.

Samo vprašanje je: kaj točno pomeni »odkrili«?

LEPTIN – trenutek, ko smo ugotovili, da maščoba tudi govori

To je ena mojih najljubših stvari.

Dolgo smo na maščobno tkivo gledali predvsem kot na skladišče.

Kot nekakšno skladišče energije.

Maščoba.

Špeh.

Zaloga.

To je to.

Potem pa smo ugotovili:

»Čakaj malo. Ta stvar tudi komunicira.«

Leptin je hormon, ki ga v veliki meri proizvaja maščobno tkivo in sodeluje pri signalizaciji, povezani z energijskimi zalogami, apetitom in telesno maso.

Kdaj je bil odkrit?

Leta 1994 je skupina raziskovalcev pod vodstvom Jeffreyja Friedmana objavila identifikacijo gena ob, katerega produkt je postal znan kot leptin.

Zdaj pa trenutek za premislek.

Maščobna celica ni samo vreča z maščobo.

Tudi govori.

Možganom.

O stanju energetskih zalog.

To mi je pri fiziologiji vedno noro.

Ker človek vidi samo:

»Tam imam nekaj maščobe.«

Telo pa ima cel komunikacijski sistem.

In vsaka celica v tem sistemu ve nekaj, česar druge ne vedo.

2. AMINSKI HORMONI – hitri, glasni in tihi

Zdaj pridemo do hormonov, ki jih boste verjetno najbolj prepoznali po občutku.

Začnimo z največjim »alarmistom«.

ADRENALIN – OPA! ZDAJ PA ZA RES

To ste občutili.

Brez dvoma.

Če ste se kdaj skoraj zaleteli z avtom.

Če vam je nekaj nepričakovano skočilo pred obraz.

Če ste na lestvi skoraj izgubili ravnotežje.

Če ste slišali ponoči čuden pok.

Če ste šli prvič na oder pred množico.

Če ste se za las izognili nesreči.

Tisti trenutek.

Srce.

Bum.

Bum.

Bum.

Hitreje.

Mišice napete.

Pozornost.

Včasih tresenje.

Občutek, da ste nenadoma popolnoma budni.

Adrenalin.

Oziroma epinefrin.

Pri nevarnosti in akutnem stresu sodeluje v odzivu »boj ali beg«, pri katerem vpliva na srce, žile, presnovo in druge organe prek specifičnih adrenergičnih receptorjev.

Kdaj je bil odkrit?

Leta 1894 sta George Oliver in Edward Schäfer opisala močno fiziološko aktivno snov iz nadledvične sredice. Japonski kemik Jokichi Takamine je nato v začetku 20. stoletja adrenalin uspešno izoliral v kristalni obliki.

Adrenalin je lep primer našega poštarskega sistema.

Nastane.

Gre v kri.

Potuje.

In potem?

Srce ima receptorje.

Žile imajo receptorje.

Jetra imajo receptorje.

Različni receptorji. Različni odzivi.slika 4 – beg ali boj” primer odziva

Eno samo kemično sporočilo:

»NEKAJ SE DOGAJA!«

In celo telo spremeni prioritete.

Kot da bi država nenadoma razglasila izredne razmere.

slika 5 – kako se odzivamo na stres

ŠČITNIČNA HORMONA – T3 IN T4

Zdaj pa dva hormona, ki ju ne občutite tako spektakularno kot adrenalin.

Ne bo:

»Opa! Danes mi je T3 ravnokar poskočil!«

Ampak brez njiju bi bilo življenje precej drugačno.

Ščitnični hormoni imajo pomembno vlogo pri presnovi, razvoju in številnih drugih procesih.

Kdaj so ju odkrili?

Ključen mejnik je leto 1914, ko je Edward C. Kendall izoliral jod vsebujočo spojino iz ščitnice – zgodnjo obliko tega, kar danes poznamo kot tiroksin oziroma T4. Zgodba je skoraj filmska: Kendall je 23. decembra delal v laboratoriju, med delom zadremal, nato pa v posodi opazil skrivnostno belo kristalno snov. Božični večer v laboratoriju. Drugi praznujejo, človek pa gleda kemikalije.

In potem ugotovi, da ima nekaj pomembnega.

To je eden tistih trenutkov, ko si predstavljam znanstvenika, kako reče:

»Super. Ravno sem hotel domov. Zdaj bom pa očitno še tri dni gledal prašičjo ščitnico.«

Kako jih občutite?

Posredno.

Ko se vam spremeni tempo telesa.

Občutek toplote.

Presnova.

Energija.

Srčni utrip.

Telesni sistemi so ves čas pod vplivom hormonskega okolja.

In ščitnični hormoni so pomemben del tega okolja.

slika  6- ščitnična hormona

MELATONIN – poštar nočne izmene

Pri nekaterih hormonih je stvar preprosta.

Ko je nevarnost:

Adrenalin.

Ko je veliko glukoze:

Inzulin.

Ko se približuje tema in čas počitka?

Melatonin.

Melatonin sodeluje pri usklajevanju cirkadianih ritmov in je povezan predvsem s signalizacijo teme oziroma nočnega dela našega biološkega ritma.

Kdaj je bil odkrit?

Leta 1958 ga je izoliral dermatolog Aaron Lerner s sodelavci.

In že samo zgodba je zanimiva.

Lerner se je ukvarjal s pigmentacijo kože in je iskal snov, ki bi lahko vplivala na barvo kože. Iz ogromnih količin govejih epifiz je njegova skupina na koncu izolirala melatonin.

Torej ja.

Za določena velika odkritja so ljudje včasih potrebovali:

• ogromno živalskega tkiva,
• litre urina,
• tone organov,
• desetletja dela …

in potem končno:

»Aha! Tukaj si.«

3. STEROIDNI HORMONI – holesterol dobi službo

Zdaj pa pridemo nazaj k steroidom.

In tukaj je ena stvar, ki je meni vedno zanimiva.

Steroidni hormoni nastajajo iz holesterola.

Da.

Iz holesterola.

Tiste molekule, ki jo ljudje pogosto vidijo samo kot sovražnika iz laboratorijskega izvida.

Ampak telo brez holesterola ne more normalno graditi celičnih membran in iz njega izdeluje tudi pomembne steroidne hormone.

Iz iste osnovne družine tako dobimo hormone, ki lahko vplivajo na:

• stres,
• ravnotežje soli in vode,
• spolni razvoj,
• reprodukcijo,
• mišice,
• kosti,
• presnovo …

Steroidni hormoni so lipofilni, zato lahko prehajajo skozi lipidno membrano celice in se vežejo na receptorje v njeni notranjosti, kjer lahko neposredno vplivajo na uravnavanje izražanja genov.

---

KORTIZOL – hormon, ki ga vsi poznamo kot »stresnega«, pa je veliko več od tega

Če bi poslušali internet, bi bil kortizol verjetno odgovoren za:

• debelost,
• nespečnost,
• mozolje,
• slabo voljo,
• šefa,
• ponedeljek,
• in verjetno še slabo vreme.

Kortizol je seveda res pomemben pri odzivu na stres.

Ampak ni »slab hormon«.

To je ena najbolj neumnih stvari, ki jih lahko rečemo o fiziologiji.

Hormon ni dober ali slab samo zato, ker ga internet ne mara.

Kortizol sodeluje pri presnovi, odzivu na stres in modulaciji imunskega sistema. Njegovo izločanje je del kompleksne osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza.

Kdaj je bil odkrit?

Kortizol je bil izoliran in podrobneje opredeljen v 30. letih 20. stoletja. Pomembna imena so Edward Kendall, Tadeus Reichstein in Philip Hench, ki so bili povezani z raziskavami hormonov nadledvične skorje; za delo na tem področju so leta 1950 prejeli Nobelovo nagrado.

Kako ga občutite?

Recimo, da ste dlje časa pod stresom.

Nevarnost ni več nujno pes, ki skoči pred vas.

Danes je lahko:

• služba,
• denar,
• rok,
• telefon,
• e-mail,
• obveznosti,
• spanje, ki ga ni.

Telo pa nima posebnega gumba:

»Aha, to je samo Excelova tabela. Brez skrbi.«

Odziva se na kompleksne signale.

In kortizol je eden pomembnih igralcev v tem sistemu.

ALDOSTERON – človek, ki skrbi za sol, vodo in pritisk

To je eden tistih hormonov, za katerega večina ljudi še ni slišala.

Dokler nekaj ne gre narobe.

Aldosteron nastaja v skorji nadledvične žleze in pomembno sodeluje pri uravnavanju natrija, kalija, vode in posledično tudi krvnega volumna ter krvnega tlaka.

Zelo po domače?

Predstavljajte si, da vaše ledvice vsak dan obdelujejo ogromne količine tekočine.

Telo pa mora odločiti:

»Koliko natrija bomo zadržali?«

»Koliko vode bo šlo nazaj?«

»Koliko kalija bomo izločili?«

Aldosteron je eden pomembnih regulatorjev v tej zgodbi.

Če ste se kdaj močno potili, izgubili tekočino, imeli drisko ali drugače izgubili volumen, je vaše telo začelo precej intenzivno razmišljati o vodi in elektrolitih.

Vi tega ne čutite.

Ledvice pa imajo sestanek.

TESTOSTERON – in ne, ni samo hormon za mišice

No, zdaj smo doma.

Testosteron.

Ker smo začeli pri steroidih, se spodobi, da se tukaj malo ustavimo.

Testosteron je pomemben androgen. Pri moških nastaja pretežno v testisih, manjše količine pa nastajajo tudi drugje; tudi ženske ga imajo, vendar so koncentracije in vloge drugačne. Pomemben je za spolni razvoj, reproduktivno funkcijo, mišično in kostno tkivo ter številne druge procese.

Kdaj je bil odkrit?

Tukaj je zgodba skoraj komična.

Leta 1931 je Adolf Butenandt iz približno 15.000 litrov urina uspel pridobiti samo približno 15 miligramov androsterona, pomembnega androgena.

Petnajst.

Tisoč.

Litrov.

Urina.

Za 15 miligramov.

To je znanstvena vztrajnost na nivoju:

»Ne. Ne grem domov. Nekje v teh cisternah mora biti hormon.«

Potem je leta 1935 Ernst Laqueur s sodelavci iz približno 100 kilogramov bikovskih testisov izoliral okoli 10 miligramov testosterona. Istega leta sta testosteron neodvisno sintetizirali skupini Adolfa Butenandta in Leopolda Ružičke.

slika 7- količina hormonov v krvi niha

slika 8 – receptorji niso vedno na površini celice

Kako ste ga občutili?

Če ste moški, zelo verjetno že v puberteti.

Telo začne počasi spreminjati:

• glas,
• poraščenost,
• mišično maso,
• spolni razvoj,
• številne druge lastnosti.

In ne.

Testosteron ne pride pred ogledalo in reče:

»Fantje, danes pa biceps.«

Deluje prek receptorjev in v ogromni hormonski mreži.

En hormon.

Tisoče in tisoče bioloških posledic.

ESTROGEN – zgodba o baseballu, Modelu T in nosečniškem urinu

Tukaj pa imamo eno boljših zgodb.

Zgodnje raziskovanje estrogenov je povezano z Edgarjem Allenom in Edwardom Doisyjem.

In njuno sodelovanje se je deloma razvilo tudi zato, ker Allen ni imel avtomobila.

Z Doisyjem sta se poznala prek fakultetnega baseballa, nato pa se je Allen vozil na delo v Doisyjevem Modelu T.

Vožnje v službo.

Pogovori.

Ideje.

Znanost.

Tako sta razvila sodelovanje pri raziskovanju hormonov.

To je skoraj filmsko.

Dva človeka gresta zjutraj v službo, debatirata o biologiji, in iz tega se razvije pomembna raziskovalna zgodba.

Kdaj je bil odkrit?

Prvi izolirani estrogen, estron, sta leta 1929 skoraj hkrati izolirala in kristalizirala Edward Doisy v ZDA ter Adolf Butenandt v Nemčiji. Doisy je pozneje sodeloval tudi pri nadaljnjih odkritjih estrogenov.

In še ena nora podrobnost.

Za pridobivanje estrogena so raziskovalci uporabljali velike količine urina nosečnic, ker je bilo v njem veliko estrogenih snovi.

Torej:

• en hormon so lovili v 15.000 litrih urina,
• drugega v ogromnih količinah bikovskih testisov,
• tretjega iz velikih količin nosečniškega urina.

Znanost je včasih precej manj glamurozna, kot izgleda v dokumentarcu.

Estrogeni imajo pomembne funkcije pri reproduktivnem sistemu, kosteh in številnih drugih tkivih. Imajo jih tako ženske kot moški – samo v drugačnih koncentracijah in z različnimi fiziološkimi okoliščinami.

PROGESTERON – »držimo smer«

Progesteron je pomemben predvsem v reproduktivni fiziologiji, menstrualnem ciklu in nosečnosti.

Če estrogen v določeni fazi cikla pomaga pripravljati teren, progesteron pomembno sodeluje pri nadaljnjih spremembah, potrebnih za reproduktivno funkcijo.

Kdaj je bil odkrit?

Ključni raziskovalci njegove zgodnje zgodovine so bili Willard Allen in George Corner, pri čemer pomembni mejniki segajo v zgodnja 30. leta 20. stoletja. Milestones in Endocrinology navaja leto 1930 za odkritje progesterona.

Če ste kdaj opazovali, kako natančno telo koordinira menstrualni ciklus …

No.

Tam ni enega šefa.

Tam je cela konferenca.

Hipotalamus.

Hipofiza.

FSH.

LH.

Jajčniki.

Estrogeni.

Progesteron.

Povratne informacije.

Zaviranje.

Spodbujanje.

Če bi morali to ročno urejati vsak mesec, bi verjetno po treh dneh rekli:

»Pustimo. Naj telo to dela samo.«

In na srečo to tudi počne.

Hormoni niso šefi. So ekipa.

To je verjetno najpomembnejša stvar, ki jo želim povedati.

Ko govorimo o hormonih, pogosto naredimo napako.

Rečemo:

»To dela testosteron.«

Ali:

»Za to je kriv kortizol.«

Ali:

»Inzulin povzroči to.«

V resnici pa je fiziologija veliko bolj podobna orkestru.

En instrument lahko zelo dobro slišite.

Ampak simfonije ne igra sam.

Telesno težo?

Ne uravnava samo en hormon.

Krvni sladkor?

Ne samo inzulin.

Stres?

Ne samo kortizol.

Spolno vedenje?

Ne samo testosteron ali estrogen.

Spanje?

Ne samo melatonin.

Hormoni delujejo v mrežah. Med seboj sodelujejo, si nasprotujejo, se spodbujajo in zavirajo. Poleg tega obstajajo še živčni sistem, imunski sistem in lokalni kemični signali. Klasično endokrino signaliziranje je samo en del ogromne komunikacijske mreže našega telesa.

In potem pride povratna informacija

To je tisti del, kjer naše telo pokaže, da je precej pametnejše, kot mu včasih priznavamo.

Recimo, da se nekega hormona naredi dovolj.

Sistem lahko zazna:

»Dobro. Za zdaj je dovolj.«

In zmanjša nadaljnje izločanje.

Temu pravimo negativna povratna zveza.

Najbolj po domače?

Kot termostat.

Nastavite temperaturo.

Ko je v prostoru premrzlo, ogrevanje dela.

Temperatura narašča.

Ko pride dovolj visoko:

»Dobro. Ugasni.«

Če temperatura spet pade:

»Spet vklopi.«

Telo ima takšne regulacijske zanke povsod.

In ravno zato so hormoni tako zanimivi.

Ker ne gre samo za:

hormon → učinek.

Ampak pogosto za:

sprememba → zaznava → hormon → učinek → nova zaznava → zaviranje ali spodbujanje.

Zanka.

Krog.

Neprestano popravljanje.

Homeostaza.

V krvi je poštni promet 24 ur na dan

To je mogoče najbolj fascinanten del.

Medtem ko sedite.

Berete.

Pijete kavo.

Se prepirate na Facebooku.

Gledate televizijo.

Spite.

Vaša kri ne prenaša samo kisika, hranil in odpadnih snovi.

Po njej potujejo tudi kemična sporočila.

Nekatera zelo hitro izginejo.

Nekatera imajo daljši učinek.

Nekatera potujejo prosto.

Nekatera se v krvi vežejo na transportne beljakovine.

Nekatera pridejo do tisočih celic.

Večina jih ignorira.

Potem pa pridejo do ene.

Ki ima receptor.

Klik.

Ključ.

Ključavnica.

Sporočilo sprejeto.

In celica začne nekaj spreminjati.

Morda bo odprla določene gene.

Morda bo aktivirala encim.

Morda bo začela izločati drugo snov.

Morda bo spremenila presnovo.

Morda bo spremenila hitrost svojega dela.

Morda bo samo rekla:

»Prejeto.«

In nadaljevala v novi smeri.

Če torej pogledamo hormone čisto po domače …

NISO čarovnija.

So kemična sporočila.

NISO samo »moški« ali »ženski« hormoni.

Skoraj vsi imajo širše in kompleksnejše vloge.

NISO dobri ali slabi.

Problem je lahko njihova količina, čas izločanja, občutljivost receptorjev ali odziv sistema.

NE delujejo povsod enako.

Delujejo tam, kjer obstajajo ustrezni receptorji.

NISO sami.

So del ogromne mreže.

IN NIKOLI ZA RES NE POČIVAJO.

Medtem ko mi spimo, telo še vedno:

• meri,
• zaznava,
• primerja,
• uravnava,
• sprošča,
• zavira,
• pospešuje,
• shranjuje,
• mobilizira.

Pošilja pošto.

In sprejema odgovore.

Za konec …

Ko naslednjič slišite besedo hormon, ne pomislite samo na testosteron.

Ali na steroide.

Ali na puberteto.

Ali na PMS.

Ali na kortizol in stres.

Predstavljajte si ogromno državo.

40 bilijonov prebivalcev.

Vsak ima svoje delo.

Nihče pa nima popolne slike.

Jetra ne vedo, kaj točno dela vsaka mišična celica.

Možgani ne morejo vsaki posamezni celici vsako sekundo osebno povedati, kaj naj naredi.

Treba je komunicirati.

In zato imamo živce.

Zato imamo lokalne signale.

In zato imamo …

hormone.

Poštarje.

Ki neprestano krožijo po naši notranji državi.

Nosijo sporočila.

Večina vrat se jim sploh ne odpre.

Potem pa pridejo do pravih.

Klik.

Ključ v ključavnico.

Sporočilo dostavljeno.

In nekje v telesu se nekaj spremeni.

Mi pa?

Mi medtem mirno sedimo.

In mislimo, da se ne dogaja nič.